Še ne tako dolgo nazaj smo se vsi umivali s trdimi mili. Najprej so to bila res mila, potem pa le še čistilna sredstva, ki so lepo dišala. Potem je čez noč prišla novost, tekoče milo. Uporaba trdih mil je upadla, vsi smo posegali po gelih za tuširanje, tekočih milih za roke in vse ostalo. Na žalost pa so bili vse to le še detergenti, ki so našo kožo sicer oprali, istočasno pa še oropali vseh maščob in stanjšali njen zaščitni sloj. Potrebna je bila uporaba mleka in balzamov za telo, da si je koža od umivanja vsaj približno opomogla.

Danes smo ljudje vedno bolj osveščeni, nismo več zadovoljni z vsem, kar nam potrošniška družba ponuja preko vseh mogočih reklam. Znamo prebrati sestavine na izdelkih in lahko najdemo dobro negovalno milo. Ko enkrat začnete uporabljati naravno narejeno milo, nikdar več ne posežete po sintetičnem nadomestku. Naša želja je, da enkrat do dvakrat na leto sami pripravite naravno milo po hladnem postopku. Tako boste vi in vaša družina preskrbljena z negovalnimi mili za vse leto.

Zato, da vam izdelava mila uspe in da lahko tudi sami pripravite recept po svojem okusu, potrebah in željah, pa je za vas pripravljena delavnica. Na njej bomo kakšno rekli o zgodovini izdelave mila, pa o potrebnih sestavinah in pripomočkih za izdelavo, varnostnih ukrepih med samim postopkom in seveda o vseh skritih detajlih pri sami izdelavi, ki nam milo naredijo prav tako, kot smo si želeli.

 

ZGODOVINA MILA

Ko je človek začel uporabljati ogenj, je naredil tudi prvo milo. Najprej se mu je vsa zadeva posrečila, kasneje pa so milo začeli izdelovati namensko. Pepel lesa vsebuje lug, ta pa je z vodo in maščobo osnova za milo. Legenda pripoveduje o rimskem griču Sapio, na katerem je stalo svetišče. Tam so v obredih žrtvovali živali. Pod gričem je tekel potok, ki se je ob padavinah, ko je dež spiral ostanke živalskih maščob in pepela v potok, lepo penil. Ženske so hitro ugotovile, da je v tej vodi oprano perilo bolj belo. Kasneje so ugotovili, da so lahko maščobe tudi rastlinske. Prav po kraju Sapio je milo dobilo tudi svoje ime.

Ža v starem Babilonu so imeli recept za milo: 1 l olja zmešaj s petkratno količino pepelike in kuhaj. Pepeliko pa dobimo, če pepel (najbolje bukov) kuhamo v vodi. Ko se pepel usede, ostane bistra raztopina, to je pepelika (v našem jeziku je to raztopina kalijevega in natrijevega karbonata).

Mila so kuhali povsod po svetu. Najprej so bila mila raztopine, kasneje so postala mila v kosu. Od začetka so bila zelo draga, le plemstvo si je lahko privoščilo to razkošje. V 13. stoletju je nastal v Marseillesu velik center izdelave mila. Tam je bilo veliko oljčnega olja in barille (mesnate rastline, ki dobro prenašajo slano vodo in iz katerih so pridobivali lug) V 15. stoletju so širili vest, da milo škodi zdravju. Priporočali so menjavo obleke, umivanja pa ne. Šele 100 let kasneje je milo dobilo svojo polno veljavo. Od takrat je proizvodnja mila strmo naraščala. Danes si življenja brez mila ne moremo več predstavljati.

 

KAJ JE MILO IN KAKO DELUJE

Milo je po svoji kemijski sestavi sol. Nastane v postopku saponifikacije ali umiljanja maščobnih kislin (maščoba) in močne baze (natrijev hidroksid). Po zaključeni reakciji dobimo milo in glicerin. Glicerin kožo vlaži, zato je dobrodošel v doma narejenem milu.

Da lahko odstranimo umazanijo (maščobo) s kože, kot emulgator poskrbi milo.

Ko pride milo v stik z umazanijo (maščobe), se molekule umazanije ”raztopijo” v milu in nato sperejo z molekulami vode.

Mila so lahko trda in tekoča, odvisno, kakšno vrsto baze uporabimo. Natrijev hidroksid nam da trda mila, kalijev pa tekoča oziroma gele.

Ko je milo narejeno, je zelo alkalno, zato ga moramo zoreti 4 do 6 tednov, da se NaOH (natrijev hidroksid) v postopku umiljanja spoji z maščobami . pH zrelega naravnega mila je med 9 in 10.

 

SESTAVINE ZA IZDELOVANJE MILA

Za pripravo mila potrebujemo:

• Tekočino
• Na ali K hidroksid
• Maščobo
• Dodatke v milu: eterična olja, naravne barve, suhe cvetove…

TEKOČINA

Tekočino rabimo za raztopitev hidroksida. Tekočine naj bo od 33 do 35% celotne količine maščob. Lahko uporabimo vodo, najbolje destilirano, tudi prekuhana je v redu. Voda iz pipe je pri nas pretrda, vsebuje preveč kalcija. Ta se nato veže pri saponifikaciji namesto Na v netopno kalcijevo milo, ki pa v vodi ni topno in je neuporabno. Namesto vode lahko dodamo razne zeliščne čaje, kavo (tudi kavna usedlina je OK za piling), mleko (obvezno mora biti zmrznjeno), pivo, vino.

BAZA Na ali K hidroksid

Za izdelavo trdega mila potrebujemo natrijev hidroksid (NaOH), za tekoča mila pa kalijev hidroksid (KOH). Omejimo se na izdelavo trdih mil in govorimo le o NaOH. Danes ga ni težko dobiti v trgovini. Prodaja se v obliki lusk ali majhnih kristalov. Ker NaOH zelo rad veže nase vodo, ga je potrebno shranjevati v dobro zaprti posodi.

Pozor! NaOH je zelo strupen. Pri delu z njim je potrebna zaščitna oprema. Vedno moramo imeti pripravljen kis za nevtralizacijo, če pride do nesreče. Ko ga mešamo v tekočino, se sproščajo strupeni hlapi, razvija se tudi visoka temperatura- včasih je potrebno celo hlajenje. Vedno dodajamo NaOH v tekočino počasi. Nikoli ne vlijemo tekočino na bazo, ker lahko pride do eksplozije.

MAŠČOBE

Praktično se iz vsakega olja in maščobe da narediti milo. Potrebno je le vedeti, koliko luga moramo dodati, da se maščoba umili. To nam določa saponifikacijsko število, ki je za vsako maščobo drugačno, pa še pri isti vrsti maščob se to število spreminja glede na letino, ko maščobo pridelamo, načina pridelave in predelave maščob, sorte (npr. oljke). Saponifikacijsko število nam torej pove, koliko luga moramo dodati, da se 1 g določene maščobe popolnoma umili. Ko delamo mila z večimi različnimi maščobami, moramo za vsakega posebej izračunati potrebno količino luga. Trde maščobe najprej stopimo, dodamo tekoče in vse skupaj zmešamo s potrebno količino luga, ki smo ga izračunali s pomočjo saponifikacijsih števil posameznih maščob.

DODATKI V MILU

Milu lahko v postopku izdelave dodamo naslednje:

• negovalna olja
• razna zelišča
• barvila
• dišave
• ostale dodatke

Negovalna olja dodajamo na koncu postopka, preden se milo strdi. Dodajamo 3 do 10 % negovalnih olj, najpogosteje jojobino olje, mandljevo, olje grozdnih pešk, karitejevo maslo in še bi lahko naštevali.

Zelišča dodamo prav tako na koncu, ko se milo že začne gostiti. Dodajamo posušene cvetove, lahko tudi presejemo, da so bolj enake velikosti, na primer: sivka, kamilica, ognjič, rožmarin, vrtnice… Zelišča lahko tudi namakamo v olju (macerat) in iz njega naredimo milo. Lahko pa iz zelišč skuhamo zeliščni čaj in ga dodamo namesto vode.

Barvila, ki jih uporabimo, naj bodo naravna. Le tako lahko ohranimo dobro kvaliteto mila:

• Rumena barva- rumen čebelji vosek, kurkuma, fino mleti cvetovi ognjiča
• Rdeča barva- mleta paprika, hibiskus
• Rjava barva- mleta kava, med, rjavi sladkor
• Zelena barva- spirulina v prahu, čaj iz listov granatnega jabolka
• Oranžna barva- pomarančna lupinica, EO cimeta, sok svežega korenja

Lahko pa uporabimo mineralna barvila, to so mleti železovi oksidi. Vmešamo lahko tudi razne naravne gline, dobijo se v vseh mogočih barvah. Vse pa dajo tudi rahel peeling efekt.

Dišave dodamo milu najbolje v obliki naravnih eteričnih olj. Treba je dodati kar precej EO, od 10 do 30 ml/1kg mila. Dišave dodamo zaradi vonja pa tudi zaradi ugodnega delovanja eteričnih olj (poživljanje, sprostitev, afrodiziak…)

Ostali dodatki so lahko:

• Glina: doda milu čistilni učinek, iz kože odstrani toksine
• Sol: poživlja in deluje čistilno ( milo postane bolj belo)
• Svila: daje svilnat občutek, odganja insekte (dodajamo jo v lužno raztopino)
• Med: deluje kot antiseptik
• Mleta kava: zmanjšuje pore in odstrani odmrle celice
• Čebelji vosek: poveča trdoto mila
• Sladkor: da milu lepo rjavo barvo, milo se bolj peni